Selitev ladijskega modela: kot nalašč za špedicijo Hasenkamp – Kölnčani so strokovnjaki za umetnost in unikate – in za Atego.
Transport Magazine
Z močjo in izkušnjami.
Model „Bremen IV“ je v novem pristanu.
Nalaganje ladij.
Modri trak – v časih velikih komercialnih potniških ladij skorajda ni bilo trofeje, ki bi bila bolj zaželjena: Nagrado so prejeli titsi, ki so pot med Evropo in New Yorkom prepluli v rekordnem času. To jim je prineslo slavo in stranke. Na primer, leta 1929 je to bila ladja „Bremen IV“ ladjarske družbe Norddeutscher Lloyd . Potniki iz Wilhelmshavena so na tla New Yorka stopili po samo štirih dneh plovbe. Približno 90 let pozneje model ladje iz Bremna Museuma v samo štirih urah zamenja svoje „pristanišče“ z drugim. Pomoč pri selitvi: špedicija Hasenkamp, ki se je specializirala za prevoz umetnin vseh vrst.
4
dni je ladja „Bremen IV“ leta 1929 premagovala morsko pot od Wilhelmshavena do New Yorka – rekord.
Hasenkampov portfelj vsebuje vse od marmornih večtonskih kipov, zahtevnejših prevozov obsežnih zbirk – na primer iz pariškega Louvra v pendant v Abu Dhabiju leta 2017 – do selitev celotnih oddelkov, računalniške strojne opreme, laboratorijev in arhivskih dokumentov. Tega se s preprostimi prevozi ne da več primerjati. Špedicija ima svetovni ugled v umetniški in muzejski sceni.
V Bremnu, kjer naj bi „Bremen IV“ zamenjal svoj stalni naslov, je bila za to potrebna prav ta izkušnja. Ko Hasenkamp prejme naročilo, so jasni samo okvirni pogoji. „Nihče nam ni vedel povedati, koliko tehta štiri metrov dolga ladja, če je votla ali masivna in kako občutljiva je struktura,“ pravi Anton Sindilj. „In nihče ni vedel, kdaj in kako je bila nazadnje prestavljena.“ Sindilj je eden od osmih pregledovalcev umetnin podjetja Hasenkamp. Njegova naloga je, da izloči vse možne nevarnosti z namenom, da bi artikel varno prispel na cilj.
Je votla ali masivna?
Sindilj si je podrobno ogledal stopnišče v muzeju, preštel stopnice ter izmeril vogale in vrata. Podatek o tem, ali ladja tehta 50 ali več sto kilogramov, je ostal zavit v skrivnost. Na koncu je strokovnjak izdelal načrt za šest nosilcev in vozilo Mercedes‑Benz Atego.
To jutro na dan prevoza se Ategu pridružita tudi Arno Büchel in Steffen Säwe. Sta uigrana ekipa. „Pri nas v voznikovi kabini sedita vedno dva,“ razlaga Büchel. „Naša oprema ima klimatski sistem, zračno vzmetenje s tlakom 12 barov in alarmno napravo. Vse za umetnost.“ Tokrat prtljaga vsebuje: zaboj za prevoz, ki jo je izdelalo mizarstvo, ki je v lasti podjetja. „Tam izdelujemo vse od preproste zaščitne embalaže do ognjevarnih zamrzovalnih omar.“
Ostali pomočniki jih spremljajo v osebnem vozilu. Fantje so prišli iz Kölna, tam je operativno središče podjetja Hasenkamp. Podjetje ima samo v Nemčiji 13 podružnic in še 19 po vsej Evropi. Poleg tega ima še pet podružnic v Aziji in na Srednjem Vzhodu.
„Atego ima klimatski sistem, zračno vzmetenje in alarmno napravo. Vse za umetnost.“
Med Aleksandrijo in Hildesheimom.
Hasenkamp je družinsko podjetje od ustanovitve leta 1903. S Thomasom Schneiderjem obratuje že peta generacija. „Kot mladostnik smo prevažali glinene vojske iz terakote v Šjanu, kjer sem sodeloval pri nalaganju,“ se spominja. „Doživel sem res zanimive prevoze, vse od več tisoč let starih najdb podvodnih mest pri Aleksandriji do Bernwardovega stebra v Hildesheimerju. Tako se že zgodaj v življenju naučimo, da je umetnost nekaj neskončno dragocenega. Zato je vsak od naših 70 voznikov v Kölnu deležen usposabljanja za strokovnega selilca umetnin.“
Ko v Bremnu vsem šestim strokovnjakom za prevoz predstavnki muzejev izrečejo dobrodošlico, se delo lahko prične. Fantje so oblečeni v temno moder pulover in imajo bele rokavice iz tekstila. Ladjo skrbno in previdno pripravijo za prenos ter jo zavarujejo s priveznimi trakovi.
100
kilogramov tehta zgolj zaboj za prevoz. Model ladje pa več kot 150.
Tek čez zapreke na več kot 60 stopnicah.
Prvi vmesni cilj: pritličje, kjer čaka lesen zaboj. Do tam pa je treba premagati 60 stopnic in ozko stopnišče. Za dvig je potreben dolg, globok izdih. Anton Sindilj oceni težo na „okrog 150 do 200 kilogramov“. Imel je prav, da bodo potrebovali šest oseb. Ekipa počasi napreduje od stopnice do stopnice. „Stoj! Nazaj! Odloži!“ Vsak ukaz je na mestu in delo poteka tekoče. Ladja varno pristane v lesenem pristanišču.
„Z zabojem konstrukcija tehta 100 kilogramov več.“
Medtem ko ladjo zavarujejo z blazino, mehurčkasto folijo in jermeni, se sodelavec z Ategom poskuša postaviti čim bližje vratom muzeja. Natovarjanje v furgon je potem že otročje lahko. Z nekaj napora. „Z zabojem konstrukcija tehta 100 kilogramov več,“ vzdihne Sindilj.
Dobavitelj se nato varno in – zahvaljujoč zračnemu vzmetenju – za udobje tovora in posadke lahkotno popelje skozi mestni promet Bremna.
V službi umetnosti.
Posebni vozniki.
Pri Hasenkampu so vsi vozniki v deležni dodatnega usposabljanja za strokovnega selilca umetnin v izobraževalnem središču, ki je last podjetja. Iz zavarovalno-tehničnih razlogov v tovornjaku potujeta vedno dva voznika, ki s tovorom nikoli ne prenočujeta na počivališčih. Odpočijeta si lahko samo na lastnih podružnicah ali partnerskih podjetjih.
Posebna tovorna vozila.
Vozni park za umetniške in kulturne dobrine v Kölnu obsega približno 100 tovornih vozil, od tega je približno polovica vozil Mercedes‑Benz. Vsa vozila – predvsem Actros in Atego – so opremljena s klimatskim in grelnim sistemom za prtljažni prostor, ki ima zračno vzmetenje in povezavo z GPS‑om. Prav tako sta standardno nameščena alarmna varovalka in zasilna zasutavitev za tihi alarm.
Posebna skladišča.
Hasenkamp nudi lastne skladiščne površine po vsej Evropi. Centrala v Kölnu samo za, na primer, umetnine razpolaga z 18.000 kvadratnimi metri klimatiziranih visoko varnih površin s senzorji gibanja in zapletenim sistemom za nadzor dostopa.
Posebna delavnica.
Hasenkamp za izdelavo embalaže po meri zaposluje mizarje, ključavničarje, varilce in restavratorje. Inštitut Fraunhofer in TÜV Rheinland redno preizkušata prototipe podjetja.
Po skoraj štirih urah ladja varno prispe na svojo novo lokacijo. Napis „Bremen IV“ na zadnji strani sveti pod toplimi sončnimi žarki, ki sijejo skozi okno. Filigransko izrezan jambor še vedno stoji. Zlati trakovi, ki bi naj posnemali sidrne in ladijske vrvi, so privezani na ustrezna mesta. Fantje se zadovoljno nasmihajo. Hasenkamp ostaja zvest svojemu kredu. „Najboljše, kar se lahko zgodi umetninam je: nič!“
Fotografije: Sebastian Vollmert