Je moderna? Sploh ne. Zanesljiva? Vsekakor! Leta 1962 je bilo vozilo L 3000 Jakoba Horvata staro več kot 20 let in je samo v njegovi lasti prevozilo 2.239.000 kilometrov po pogosto luknjastih cestah nekdanje Jugoslavije. Horvat ga je kupil leta 1940 in ga najprej poganjal z dizelskim gorivom, dve leti pozneje pa ga je zaradi pomanjkanja dizelskega goriva preusmeril na lesni plin. Takrat je vozilo prevozilo že 261.000 kilometrov in ostaja zvesto svojemu lastniku, saj je v vseh teh letih opravilo le dve pomembni popravili. Da je Horvat navezan na vozilo, je nesporno: „Vse originalne dele, ki so bili zamenjani med popravilom, še vedno imam,“ pravi. Bi L 3000 še danes deloval?

Medtem ko se v Belgiji leta 1962 približno 80 odstotkov zasebnih gospodinjstev še vedno ogreva s premogom, „sistemi centralnega ogrevanja v stanovanjskih blokih, industrijskih stavbah itd. očitno uporabljajo kurilno olje“, poroča uredništvo. To je na primer vedno večja dejavnost podjetja Chantier Houiller iz Bruslja, ki v ta namen uporablja L 312, L 328 in LS 328. Pomemben argument za vozni park z zvezdo je racionalizacija voznega parka in dizelskega goriva, pravi operativni vodja Weits: „Motorji naših tovornjakov delujejo neprekinjeno vsak dan od sedmih do polnoči. 23 do 25 litrov dizelskega olja lahko enačite s porabo 55 litrov bencina. […] Vozila so poleti tako temeljito obnovljena, da pozimi med tem velikim naporom ne more priti do okvar. Tukaj imate,“ pravi Weits, „še en argument za vozila Mercedes‑Benz. Z vašimi vozili pravzaprav nimamo skoraj nobenih okvar.“

Racionalizacija je tudi načelo distribucije v podjetju Chantier Houiller: Podjetja za upravljanje nepremičnin in zasebna gospodinjstva lahko sklenejo naročniško razmerje za dostavo olja. „Vsak naročnik ima kartoteko, iz katere je razvidno, kdaj je treba dopolniti kurilno olje. […] Dostavo je mogoče organizirati tako, da so prebivalci celotnih ulic oskrbovani drug za drugim.“

Acide Carbonique Pur (A.C.P.) prenaša popolnoma drugačne tekočine: Podjetje v petih tovarnah proizvaja ogljikov dioksid, propan in butan. Stisnjene končne izdelke dostavlja L 328 po vsej Belgiji. Med vojno so še vedno uporabljali ameriška vozila, pravi generalni direktor Marquis de Murga – veseli so bili, da so sploh imeli tovornjake. Družba A.C.P. zaradi racionalizacije preide na Mercedes‑Benz: „Tovor natančno ustreza dnevni dostavi. S tem prihranite poti in se izognete nadurnemu delu,“ pravi Marquis. Odločitev je odvisna tudi od robustnosti vozil: „Kako pa je s popravili? O tem ne morem povedati ničesar, ker do zdaj nisem imel nobenih težav, čeprav mora večina vozil na leto prevoziti od 40.000 do 50.000 kilometrov,“ pravi de Murga. Na splošno so tovornjaki brezhibna vizitka in so vsako leto sveže pobarvani!

Več pošiljk je že prečkalo mejo: „Tovornjak Mercedes Benz tipa L 312 z nosilnostjo 4.600 kg redno oskrbuje belgijsko vojsko v Nemčiji z mesnimi izdelki. ,Toda to vozilo ni dovolj,‘ pravi direktor Mertens. ,Uporabljamo tri velika vozila Mercedes‑Benz (L 322, LP 322 in LP 312) in deset vozil L 319‘.“

Navdušenje temelji na izkušnjah: „L 3500, izdelan leta 1952, še vedno dnevno vozi s prvim motorjem in dosedanjimi 513.000 prevoženimi kilometri.“ Mertens nadaljuje: „Pri poprodajnih storitvah smo zelo zahtevni, saj zlasti pri Mercedes‑Benzu ne dopuščamo niti najmanjše malomarnosti. Prav zato kupujemo Mercedes‑Benz.“

Vse to pa ni kar tako: „Zaradi izjemno obsežnega proizvodnega programa družbe Daimler‑Benz AG v vsaki številki žal ne moremo zajeti celotnega programa. Če želite podroben opis nekega konkretnega tipa, ki tukaj ni opisan, vas prosimo, da se obrnete na nas in vam ga pošljemo. Na vsa vprašanja odgovarjamo takoj.“ Sicer pa: Pregled omogoča vpogled v bogastvo možnosti.